• 1
  • 2
  • 3

Filozofija športa na FŠ 2009 - dr. Silvo Kristan

PORODNE IN POPORODNE TEŽAVE FILOZOFIJE ŠPORTA NA FŠ

Prispevek je zasnovan v dveh delih, v dveh dejanjih, ki sta nastali v različnih časovnih obdobjih in izražata takratne aktualne vtise. In tako je prispevek tudi treba brati. Prvi del je bil zapisan leta 2004, neposredno po odhodu doktorja filozofije s Fakultete za šport(oslovje)1, ko je fakulteta čez noč praktično ostala brez filozofije športa in načrtovanega učitelja, hkrati pa (še) ni bilo mogoče predvideti nadaljnjih korakov.

Prispevek takrat ni bil objavljen, ker je čakal na odziv kakega 'čistokrvnega' filozofa oziroma na razplet primera. Drugi del je bil napisan leta 2012, ko so začeli pristojni in nepristojni reševati, kar se rešiti da, in je že bilo mogoče zaznati smer razvoja tega področja športoslovja. Prvi del je torej mogoče šteti za doslej neobjavljeni zgodovinski odziv, ki bi lahko ostal arhiviran v osebni mapi, toda zdi se, da so zgodovinski spomin, gnev ob takratnem dogajanju in hkrati poziv k razmisleku vredni prebiranja ne glede na poznejši ugodnejši razplet primera. Prvi del je potegnjen iz osebnega arhiva tudi zato, ker vsebuje programske vsebine, ki naj bi jih vsebovala filozofija na FŠ. Mogoče bo pa zapis le kaj dodal k oblikovanju identitete filozofije športa, čeprav ni izpod peresa posvečenega filozofa. Bralcem v vednost pa še tole: Čeprav je bil prispevek najavljen in načrtovan že za prejšnjo številko, je pisec prispevka dobil od urednika sporočilo:  Članek lahko objavimo v naslednji številki, če se bo uredniški odbor strinjal z objavo korigiranega teksta. Pričujoči izdelek (če bo sploh objavljen) je torej 'korigiran' oziroma 'polepšan' po navodilu urednika.  


1. DEJANJE: ODHOD DOKTORJA FILOZOFIJE S FAKULTETE  (2004) 

Uvod

Najbrž se bom ponavljal, Amerike pač ne morem odkriti. Resnica o filozofiji je večna. Resda je bila ob razcvetu empirične znanosti nekoliko zapostavljena in za nekaj časa pometena pod preprogo, a z Rene Descartesom (1596 – 1650) in njegovim znamenitim izrekom cogito, ergo sum začne spet pridobivati na veljavi in v sodobni znanosti postaja čedalje bolj pomemben, neločljiv in nezamenljiv člen holistične obravnave sveta na sploh in tudi slehernega področja, ki ga obravnava ta ali ona veda. Zato je težko ostati neprizadet ob 'filozofskih zgodbah' na Fakulteti za športoslovje (FŠ). Ob računalniku imam v višini oči nalepljena dva izreka neznanih avtorjev. Prvi: ''Če si tiho, nosiš del krivde za vse, kar se dogaja.'' In drugi: ''Če napačne reči ne moreš spremeniti, je treba vsaj ugovarjati.'' To sta tudi moji življenjski vodili. In zato 'nisem tiho' in 'ugovarjam'. Zagotovo bi imela beseda posvečenih filozofov večjo veljavo. Toda tam, kjer nimajo šolanih zdravnikov, tudi priučeni vrač ali padar rešujeta zdravstvene nadloge. Toliko za opravičilo (pa tudi očitek) šolanim filozofom, da se v njihov vrtiček vsiljuje 'nepooblaščeni ljubitelj modrosti'. Če bi se oglasili pristojni, se zagotovo ne bi izpostavljal.


Kratek pogled v preteklost

Že dr. Franc Pediček je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je na takratni športni kadrovski šoli predaval pedagogiko, nenehno poudarjal, da je zgolj empirična raziskovalna veja o športu pomanjkljiva.  Dr. Pediček je bil po izobrazbi namreč tudi filozof, zato je o tem vedel več kot 'fiskulturniki', ki so brez filozofske izobrazbe prihajali z jugoslovanskih športnih kadrovskih šol in snovali novo kadrovsko šolo v Ljubljani. Tudi njegovo trilogijo Pogledi na telesno vzgojo, šport in športno rekreacijo2, ki je še danes  neusahljiv vir spodbud za razmišljanje o 'globljih zadevah' športa, je mogoče šteti za prve poskuse filozofije športa na Slovenskem. Ko je dr. Pediček kot persona non grata (tudi zaradi širjenja filozofske misli o športu) leta 1968 zapustil takratno Visoko šolo za telesno kulturo, nihče več ni spodbujal študentov k razmišljanju na 'filozofski način'.

Po svoje je bila nekakšna zasnova 'filozofije' športa že v nekdanjem predmetu Teorija telesne kulture, čeprav daleč od pristne filozofske obravnave. Namesto da bi predmet po upokojitvi učitelja (prof. Ulaga) postopno kakovostno posodobili, preoblikovali in približali filozofski obravnavi področja, smo v kadrovski kuhinji najprej dobili predmet Organizacija telesne kulture, za katerega v resnici nihče ni vedel, kakšno znanost prodaja. Pozneje smo v dveh ali treh reformah razprodali še to, kar je po prof. Ulagi ostalo, in predmet 'kineziologizirali'. Ostala sta le spomin na Pedičkove filozofske fragmente in ... kineziološka antropologija, ki je poleg terminološkega skrpucala v resnici še doktrina empiricističnega pogleda na šport. Čeprav je bilo v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja v strokovnem tisku nekaj spodbud in utemeljitev o dopolnitvi predmetnika s filozofijo športa, takratna vodstva fakultete posodobitvi študija niso bila naklonjena. Pobuda je prišla tudi iz študentskih vrst. Absolvent FŠ Milan Hosta je očitno začutil, da je študij športa pomanjkljiv, če nima razvite svoje filozofije. O tem je tudi pisal...

Končno …  

Šele na prelomu drugega tisočletja so nekateri fakultetni učitelji vendarle postali naklonjeni razvoju filozofije športa, predvsem pa je pravi je moral priti na mesto, ki lahko o čem tudi odloča. In tako smo dočakali leto 2001. V reviji Šport je bil objavljen naslednji priložnostni 'slavospev':

'Skoraj desetina dekanov se je morala zvrstiti, da je prišel pravi ... Na Fakulteti za šport je bila namreč na pobudo dekana dr. Bojana Jošta 16. 5. 2001 prva seja na novo oblikovane katedre za filozofijo športa. Očitno je zdajšnje vodstvo fakultete vendarle spoznalo, da je športoslovje brez ustrezne področne filozofije in teoretične spoznavne veje pomanjkljivo. Končno! Ustanovitev katedre za filozofijo športa in načrtovana obogatitev študijskih programov vseh ravni in smeri s filozofijo je zagotovo nova prelomnica v razvoju športoslovja. Vredna je najmanj toliko kot uvedba podiplomskega študija. Z razvojem filozofije športa in teoretične spoznavne veje bo športoslovje preraslo svojo mladostniško dobo.''

Še preden je bila formalno ustanovljena katedra za filozofijo športa, je FŠ kot 'asistenta' za področje filozofije zaposlila svojega diplomanta (Milan Hosta), ki je že prej pokazal zanimanje za to področje. Gmotno je tudi podprla njegov podiplomski doktorski študij filozofije. Obetajoče je bilo zlasti to, da se je za podiplomski študij filozofije odločil diplomant FŠ. (Težko je namreč biti področni filozof brez istoimenske področne izobrazbe, kar je 'mučilo' že dr. Pedička.) Kmalu je začela delovati tudi katedra za filozofijo športa. Po spletu dogodkov in na podlagi neprimerne zakonodaje, je predstojnik katedre postal takratni dekan. Ob vsem spoštovanju dekana, ki je filozofijo 'pripeljal' na FŠ, je bil pisec tega prispevka takrat proti temu, da je nekdo vodja katedre za filozofijo, če nima ustrezne (filozofske) izobrazbe in ne ustreznih referenc (s področja filozofije), hkrati pa še doktorat na 'nefilozofskem', empiričnem področju. Predlagal sem, da bi začasno (dokler asistent in načrtovani učitelj ne opravi doktorata) zaprosili za v. d. predstojnika katedre dr. Krefta, ki je na Filozofski fakulteti predaval filozofijo in krati bil mentor našega 'prihodnjega' filozofa. Takratni dekan je predlog zavrnil, pisec tega prispevka pa od takrat ni bil več vabljen na seje katedre.

Za začetni zagon nove športoslovne discipline in teoretične spoznavne veje je bilo ob nepristojnem (nekompetentnem) vodji katedre smiselno zamižati na eno oko, dokler 'asistent' ne konča doktorskega študija in se končno habilitira. Hkrati je bil 'asistent' že tako in tako gibalo vsega takratnega filozofskega dogajanja na FŠ. V tistem obdobju je predmetnik obogatila filozofija športa, oblikovan je bil študijski program za ta predmet, hkrati pa je bil zabeležen izjemen zunajštudijski začetni zagon dejavnosti. V dveh letih se je zvrstilo nekaj medinstitucionalnih in mednarodnih filozofskih posvetov ter hkrati v strokovni reviji Šport  izšla bogata 'filozofska' priloga. Kazalo je na izjemen zagon doslej zanemarjenega in zamolčanega področja športoslovja. In kazalo je, da je načrtovani učitelj filozofije iz pravega testa.

Kratek stik …

Komaj smo se s filozofijo športa začeli zgledovati po svetu, že smo obetajočo krivuljo vzpenjanja preusmerili navzdol. Čeprav področno filozofijo štejemo za conditio sine qua non holistične obravnave področja, ji športna alma mater ni znala ali zmogla nameniti ustrezne pozornosti. Reformatorji študija so se izgovarjali na bolonjsko reformo. Nastala so nesoglasja z domačim 'novopečenim' doktorjem filozofije, ki je z izjemno vnemo začel graditi svoje področje.Začele so se dogajati 'nenavadne' reči, ki sem jih moral na zahtevo urednika izpustiti. Tole je pa le treba zapisati: Namesto polne delovne obveznosti na filozofskem področju je delodajalec doktorju filozofije ponudili vodenje vaj iz plavanja, čeprav ni imel ne tovrstnih pedagoških izkušenj ne ustreznega naziva za to delo. Očitno filozof z doktoratom ni videl možnosti za nadaljnji razvoj svojega področja in je zapustil fakulteto. Dejstvo, da je najbrž tudi neučakanemu in včasih samosvojemu filozofu mogoče pripisati del krivde za kratek stik in propad obetavnega projekta, bistveno ne spreminja stvari. Tudi fakulteta ni naredila ničesar, da bi doktor ostal. Ob tem je treba povedati še to, da je doktorski študij filozofije sofinancirala tudi fakulteta, nato pa 'zaigrala' svojo naložbo. Več modrosti bi od visokošolske institucije le pričakovali. Zdi se, da je odrekanje filozofom na športni alma mater že kar navada. Najprej dr. Pediček, zdaj dr. Hosta. A hkrati se potrjuje izrek, da je 'vsaka stvar za nekaj dobra'. 'Izgnanega' doktorja filozofije športa je Univerza na Primorskem izvolila v naziv docenta (kar FŠ ni zmogla ali hotela) in tako smo vendarle dobili prvega visokošolskega učitelja filozofije športa na Slovenskem.

Zaplete s filozofijo nekateri pripisujejo bolonjski reformi. Izgovarjanje na bolonjsko reformo je popolno sprenevedanje. Bolonjska reforma namreč ne predpisuje predmetnikov nacionalnih univerz. Zdi se, da so se 'neprijatelji modrosti' (filozofija, iz gr. philos, prijatelj; sophia, modrost) na Fakulteti za športoslovje pod pretvezo bolonjske reforme odrekli razvoju teoretične spoznavne veje, ki je najmanj enakovredna empiričnemu športoslovju.


Čemu se športoslovje odpoveduje, če ostane st
atus quo?

 Vloga in pomen področne filozofije sta bila že nekajkrat zapisana v športnem strokovnem slovstvu. Da lahko odgovorimo na naslovno vprašanje tega poglavja, je treba bistvene povzetke obnoviti. Nekatere misli se deloma ponavljajo ali celo prekrivajo, ker so pač povzete  tako, kot so bile že nekoč zapisane. Ob tem je treba povedati, da si vloge in pomena področne filozofije ni izmislil avtor tega prispevka, ampak so bistvene misli strnjeno povzete po nekaterih domačih in tujih filozofih (glej Del uporabljenega slovstva). Dvomljivcem v logičnost zapisanih trditev je treba povedati, da je pisec za svoje trditve uporabil osnovnošolsko logično klepanje po obrazcu: 1. premisa: A = B, 2. premisa: C ≠ A, torej logični sklep: C ≠ B22. Torej začnimo:

1. Glede na metodo znanstvenega spoznavanja ločimo empirično ali izkustveno in teoretično, racionalno spoznavno vejo, katere osrednja predstavnica je filozofija. Empirična in teoretična spoznavna veja sta dve plati medalje, ki ji pravimo znanost. Zato je filozofija s svojimi disciplinami in metodami dela  neločljiv in nepogrešljiv del znanosti. Sleherna sodobna veda je polnovredna, če ima razviti obe spoznavni veji. Veda, ki temelji zgolj na enem metodološkem vzorcu, je nepopolna, pomanjkljiva. Takšna veda lahko – hote ali nehote – tudi zavaja, ker 'prodaja' nepopolno resnico, ki je največkrat podlaga za uveljavljanje različnih ideologij in/ali demagogij posameznikov ali določenih klanov. Samo uravnovešena in medsebojno usklajevana uporaba obeh spoznavnih modelov daje neki vedi največjo veljavnost. Resnica je v celoti (Hegel). Žal je slovensko športoslovje genetsko metodološko neuravnovešeno. Še več: empirična spoznavna veja se samovšečno razglaša za identitetni znak športoslovja v celoti.

 ● Logični sklep (L. s.): Z zapostavljanjem filozofije se Fakulteta za športoslovje odpoveduje polnovrednosti svoje matične vede.

2. Filozofija nadaljuje delo tam, kjer ga empirično spoznanje konča. Z občim pojmom filozofija je mogoče razumeti več področij, ki so bodisi filozofske discipline ali celo samostojne vede. Največkrat govorimo o epistemologiji3, filozofski antropologiji4, aksiologiji5, teleologiji6, hermenevtiki7, etiki, estetiki in seveda logiki8, ki je temeljno orodje slehernega teoretičnega razčlenjevanja in sklepanja. Vsaka od teh disciplin s svojega zornega kota in na svoj način prispeva k holistični obravnavi določenega področja. Zato se v sodobni znanosti čedalje bolj utrjuje prepričanje, da sleherna empirična veda potrebuje svojo filozofsko refleksijo (misel, premislek, presojo, premišljanje, razglabljanje, filozofski odsev empiričnih dejstev). In nič drugače ne more biti v športoslovju.

 Filozofija športa nadaljuje delo tam, kjer ga empirično športoslovje konča. Filozofija športa mora nastavljati zrcalo svoji empirični sestri. Znanstvena spoznanja, ki niso ovrednotena tudi z aksiološkega, etičnega, humanističnega in teleološkega zornega kota, so zgolj polovična in zato lahko tudi varljiva, zavajajoča ali celo škodljiva. Najboljši primer za takšno trditev je, na primer, odkritje atomske bombe. Brez aksiologije, etike in teleologije je obravnava športa nepopolna. Brez filozofske antropologije si je težko predstavljati prizadevanja za humanizacijo športa. Logika in hermenevtika pa sta najboljši orodji za odkrivanje 'znanstvenega' sleparjenja (blefiranja). Filozofija s svojimi disciplinami je torej najboljše orodje proti absolutizaciji empirične spoznavne veje. Filozofska refleksija v športoslovju ima najmanj enako težo kot empirična raziskovalna tehnologija. Oblikovanje strategij in politik na različnih izsekih športne kulture prav toliko potrebuje racionalni premislek (filozofijo) kot nizanje izidov empiričnega 'znanstvenega obrtništva'.

 ● L. s.: Z zanemarjanjem filozofije športa aktualno športoslovje pomete pod preprogo vse navedene filozofske discipline, brez katerih je holistična obravnava športa omejena, osiromašena in s tem hkrati tudi sprevržena predstava o znanosti v športu. Z zanemarjanjem filozofije aktualno športoslovje odklanja svojo filozofsko refleksijo in vztraja na svoji genetsko vsiljeni 'polovičnosti'.

3. Filozofija je opredeljena tudi kot ''integracijska teoretična raven neke vede'' (Tine Hribar, 1991). Je povezovalna veda tako empiričnih kot racionalnih spoznanj  različnih(!) ved in znanstvenih disciplin. Samo vedi, ki ima svojo integracijsko teoretično raven, lahko priznamo najvišjo spoznavno raven in hkrati veljavnost njenih spoznanj. ''Kar odloča o znanosti neke stroke, je teoretska integracijska raven …  Filozofija je … duhovni prostor, v katerem se srečujejo delne totalizacije, bodisi da se izključujejo ali skušajo integrirati v višje totalitete'' (Tine Hribar, 1991). Te povezovalne funkcije ne opravljajo vrhunski parcialni specialisti, ampak je to po definiciji domena in naloga področne filozofije. Vsaki stroki in vedi so potrebni 'povezovalni raziskovalci', ki z 'globino' in 'širino' presegajo ozka specialna znanja. Navadno so 'povezovalni raziskovalci' filozofi. In najboljši so lahko tisti, ki najprej dobro spoznajo konkretno strokovno področje, nato pa se poglobljeno lotijo še njegove racionalne (filozofske) obravnave.

 Brez filozofije športa, ki je opredeljena kot ''integracijska teoretična raven športoslovja'', si je težko predstavljati celostno poglobljeno obravnavo sodobnega neenovitega družbenega pojava z imenom šport oziroma športna kultura. Zgolj empirična resnica je lahko popačena in zato podlaga nekritičnemu dogmatizmu, ideologiji in demagogiji ter drugim manipulacijam, ki rojevajo neveljavne (nevalidne) postopke na različnih izsekih športne politike in športne prakse. Zaradi integracijske teoretične vloge področne filozofije je filozofijo športa mogoče šteti za najširše temeljno teoretično mišljenje na področju športa oziroma športne kulture.

● Institucija in veda, ki mačehovsko ravnata s svojo področno filozofijo, zavračata temeljno teoretično (integracijsko) mišljenje na svojem področju in s tem ovirata epistemološko rast svoje vede. Tega poslanstva namreč ne opravljajo giboslovec, sociolog, pedagog, didaktik, biomehanik, zgodovinar ali specialisti posameznih športnih zvrsti, ampak je to po definiciji domena in naloga področne filozofije. Institucija, ki vse stavi na 'kinesis', ohranja in poglablja 'delne totalizacije'. Kdor ni naklonjen filozofiji športa, si očitno ne želi ne temeljne miselne razlage pojavov, procesov, odnosov, funkcij na področju športa in ne racionalnega preverjanja utečenih 'tradicionalnih' stališč, teorij in doktrin, ki temeljijo zgolj na empirični spoznavni veji. Slabo se piše vedi in njeni matični instituciji, ki ne skrbita vzorno za temeljno teoretično mišljenje na svojem področju.

4. Posebne metode dela ene (empirične) in druge (racionalne, teoretične) spoznavne veje so največja prednost njune obravnave. Kar statistika in matematika spoznata, lahko filozofija s svojimi disciplinami in metodami (abstraktno razčlenjevanje, logično opredeljevanje, logično sklepanje in dokazovanje, povezovanje v enotno teorijo) racionalno in celostno pojasni. Seveda velja tudi obratno: dvom filozofije in odpiranje novih vprašanj potrdi ali zavrže empirična veja. In tako eno z drugim vodi k holistični obravnavi športa oziroma športne kulture ter določa vrednostno identiteto športoslovja.

 Nekaterih vprašanj, ki so bistvenega pomena za sleherno vedo, na primer strokovno in znanstveno izrazoslovje, opredeljevanje pojmov, sklepanje, dokazovanje, aksiološke, etične in teleološke obravnave, hermenevtične razlage strokovnih in znanstvenih besedil in še marsikaj drugega sploh ni mogoče neoporečno obravnavati z empirično metodologijo.

 ● Z zapostavljanjem filozofije, ki je reprezentativna predstavnica racionalne, teoretične spoznavne veje, se zdajšnji oblikovalci športoslovja odrekajo posebnim metodam dela, ki na svojstven način sooblikujejo identiteto športoslovja. S tem se odrekajo tudi metodam dela, ki edine lahko rešujejo nekatera aktualna vprašanja stroke in vede. Odrekajo se polnovrednosti  športoslovja.

5. ''Filozofija je potreba mnogih strok in danes spet izpolnjuje svojo humanistično vlogo teoretskega temelja znanosti … če je znanstvenikom to prav ali ne'' (F. Jerman). Težko bi pristojnemu filozofu oporekali, da za šport in športoslovje to ne velja. Zlasti na izseku šolske športne edukacije in izseku selekcijskega tekmovalnega športa se čedalje bolj kaže potreba po temeljiti humanistični obravnavi.

 ● Z lahkotnim odrekanjem filozofiji se zdi, da giboslovcem ni prav, da bi bila filozofija s svojim humanističnim poslanstvom vtkana v športoslovje, kaj šele, da bi bila (po F. Jermanu)  'teoretski temelj te vede'.

6. Po F. Pedičku (1992) ima vsaka polnovredna veda naslednje bistvene sestavne (konstitutivne, strukturne) ravni: logos, empeiria, pragma, techne in praksis. V teoriji znanosti izraz logos pomeni urejen, zaokrožen, enovit sistem teoretičnega znanja v posamezni vedi oziroma stroki. Logos pomeni najvišjo teorijo, doktrino nekega strokovnega področja (po T. Hribarju ''teoretsko integracijsko raven''). In poglavitna združevalka vseh spoznanj in ustvarjalka logosa je prav filozofija z vsemi svojimi disciplinami. S filozofijo športa torej gradimo najvišjo sestavno (strukturno, konstitutivno) raven športoslovja – logos.

 ● Z lahkotnim odrekanjem filozofiji športa najvišja znanstvena in pedagoška institucija na področju športa in športoslovja odklanja oblikovanje logosa, to je najvišje povezovalne teorije (teoretske integracijske ravni), ki je pravzaprav sol sleherne vede. Kjer ni logosa (najvišje teoretske integracije), se kaže zmeda tudi na nižjih strukturnih ravneh vede (empeiria, pragma, techne, praksis), hkrati pa so pomanjkljive tudi teorije posameznih pojavnih oblik športa (športna edukacija, selekcijski tekmovalni šport, športna rekreacija). Brez logosa in konsistentnih teorij posameznih pojavnih oblik športa je zmedeno tudi delovanje države na področju športe kulture. In prav to opažamo čedalje bolj.

7. Slovenski izraz za filozofijo je modroslovje. Gre torej za to, da 'modro', 'pametno' (racionalno) razpravljamo z različnih zornih kotov o pojavih, procesih in odnosih, ki jih opažamo na določenem področju. V nekaterih virih za filozofijo najdemo izraz 'racionalna znanost' (lat. ratio, um,razum). Če govorimo o filozofiji športa, gre torej za to, da 'modro', 'pametno', preudarno in argumentirano z različnih zornih kotov razčlenjujemo pojave, procese, odnose in funkcije svetovnega kulturnega pojava z imenom šport.

 ● Logična izpeljava sklepa je kruta: aktualno športoslovje in njegova matična institucija, ki zapostavljata filozofijo, ne cenita 'modrega', 'pametnega' (racionalnega), preudarnega, argumentiranega razčlenjevanja različnih vprašanj na področju športa oziroma športne kulture. Odrekata se 'racionalni znanosti'.

8. Filozofije ne more nadomestiti nobena druga veda. Brez nekaterih znanj različnih filozofskih disciplin in obvladanja tako imenovanih filozofskih orodij (zlasti logike) preprosto ni mogoče graditi nekaterih normativnih sestavin sleherne vede. Ena takšnih sestavin je terminologija. Sem šteje tudi notranja členitev vede tako po vertikalni kot horizontalni smeri. Filozofija je reprezentativni predstavnik teoretične spoznavne veje, zato si je ob zapostavljeni filozofiji ali brez nje težko predstavljati drugo normativno sestavino športoslovja – raziskovalno metodologijo teoretične spoznavne veje. Očitno je športoslovje brez pripadajoče področne filozofije 'invalidno'.

 ● Z zapostavljanje filozofije in odrekanjem filozofu, ki se je namensko podiplomsko izobraževal, športna alma mater ohranja 'invalidnost' svoje vede. Vsak nadaljnji komentar je odveč ...

 9. Vzrok in gibalo filozofiranja je intelektualni dvom v vsakršno preteklo in zdajšnjo 'resnico'. ''Filozofija je nenehno vrtanje in preskušanje tega, kar se zdi popolnoma znano in neproblematično... '' (F. Jerman, 1989). Če Jermanove misli prevedemo v športoslovni jezik, lahko rečemo, da je filozofija športa nenehen dvom ter nenehno spraševanje in ponovno spraševanje o zadevah v športu, za katere nekateri trdijo, da so že rešene in dorečene. Filozofija je 'strup' za tiste, ki oznanjajo 'edino resnico'. Filozofija z nenehnim dvomom, vrtanjem in preskušanjem odpira nova vprašanja, ki tudi empirično spoznavno vejo spodbujajo, da teoretične teze in hipoteze empirično preveri ter potrdi ali zavrne. Hkrati pa filozofija nastavlja ogledalo absolutizaciji empiričnih spoznanj.

● Vsiljuje se misel, da se instituciji, ki mačehovsko ravna s filozofijo, zdi nadležno nenehno spraševanje in ponovno spraševanje o zadevah v športu, za katere nekateri trdijo, da so že rešene in dorečene.Vsiljuje se misel, da so dvomi o absolutni veljavnosti empiričnih spoznanj (npr. o kineziologizaciji športa) nezaželeni. Kaže, da Fakulteta za športoslovje ni naklonjena vzajemnemu ustvarjalnemu dopolnjevanju empirične in teoretične spoznavne veje ter njunemu medsebojnemu spodbujanju pri iskanju Resnice.

 10. Filozofija je univerzalna kritiška in polemiška disciplina. Uči tehnologijo kritičnega mišljenja in takšno mišljenje spodbuja. Zato se nenehno odziva na aktualna vprašanja športa, razgalja ideologijo18 in demagogijo19, polemično in kritično se odziva na načelna vprašanja športa v družbi in v lastnih 'znanstvenih' vrstah, kritično preverja dvomljive doktrine ter odkriva nove poglede in postavlja nova vprašanja. Lev Kreft13: ''Potrebujemo … filozofijo, ki bo gojila kritično misel, hkrati pa se navezovala ne konkretne probleme športa.'' Dejavna področna filozofija je za stroko in znanost gibalo kot tekoča voda, ki se ne more usmraditi. Močnejši curek lahko tudi počisti Avgijev hlev20.

 ● Institucija in veda, ki s svojim ravnanjem lahkotno zmanjšujeta vlogo in namen filozofije, preprečujeta kritično misel in s tem ovirata iskanje Resnice.

11. Zaradi vloge in pomena filozofije tako v znanosti kot na drugih izsekih družbenega življenja marsikje v Evropi in tudi na drugih celinah uvajajo filozofijo že v osnovne šole. Temeljni namen je razvoj višjih kognitivnih sposobnosti.  V Pariški deklaraciji UNESCA11, ki spodbuja razvoj filozofije, je rečeno, da pouk filozofije spodbuja odprtost duha, razumevanje in strpnost med posamezniki in skupinami, navaja na filozofske diskusije, veča zmožnosti za intelektualno presojo in tako bistveno prispeva k vzgoji in izobrazbi. Zato je področna filozofija pomembna oblikovalna prvina študentov sleherne vede. Tudi športoslovja. S filozofijo športa naj bi študenti dojeli humanistične, aksiološke, etične in teleološke razsežnosti športa,še posebno šolske športne vzgoje, in hkrati spoznali, da športna kultura niso zgolj testni in drugi storilnostni dosežki ter kolajne in adrenalin.  Filozofija bolj kot kateri koli drug študijski predmet spodbuja pri študentih radovednost, izobrazbeno širino, splošno intelektualno raven, družbeno kritičnost, vpetost v aktualne dogodke in potrebo po javnem delovanju. Danes v svetu prevladuje mnenje, da je visokošolska izobrazba brez ustrezne filozofske izobrazbe pomanjkljiva.

 ● Zadostuje kratka in jedrnata aplikativna misel: Institucija in veda, ki svoje študente prikrajšata za filozofijo z njenimi disciplinami, zavirata spoznavno širino svojih diplomantov in njihov optimalni kognitivni razvoj. V resnici je takšna visokošolska izobrazba pomanjkljiva.

12. Danes med razumniki prevladuje mnenje, da brez ustrezne splošne filozofske izobrazbe in področne filozofije nihče ne more biti vrhunski strokovnjak na nekem zaokroženem  področju (T. Hribar: ''teoretska integracijska raven''). Če je že filozofsko podhranjenost mogoče spregledati diplomantom visokošolskega študija, tega ni mogoče zanemariti na podiplomskem študiju, ki naj bi izobraževal vrhunske strokovnjake. Brez področne filozofije in poznavanja 'filozofskega orodja' je ta vrhunskost dvomljiva. Če kdo, morajo magistri in doktoranti vedeti, da poleg empirične spoznavne metodologije poznamo tudi posebne metode teoretičnega raziskovanja. Vedeti morajo, da empirična veda še ni logos stroke.Če stališče razumnikov velja na obči ravni, ga ni mogoče zavrniti na posebni ravni, na ravni posameznih ved. Torej tudi v športoslovju brez ustrezne splošne filozofske izobrazbe in področne filozofije nihče ne more postati/biti vrhunski strokovnjak na 'zaokroženem športnem področju'. Samo poznavanje obeh spoznavnih vej (empirične in teoretične) lahko prihodnje športoslovce navaja na holistični pogled na svojo stroko in vedo, kar se od vrhunskega strokovnjaka pričakuje. Ker pa se iz podiplomskega študija novačijo tudi prihodnji učitelji na kadrovski šoli, je z ustrezno podiplomsko filozofsko izobrazbo mogoče pričakovati, da se bo dvignila splošna intelektualna raven prihodnjih visokošolski učiteljev in s tem tudi raven prihodnjega dodiplomskega in podiplomskega študija.

 ● Aplikativni sklep je preprost: z mačehovskim odnosom do filozofije športna alma mater ne skrbi za optimalno izobraževanje vrhunskih strokovnjakov na področju športoslovja. Tudi z vrhunskim obvladanjem empirične spoznavne metodologije je namreč mogoče ostati zgolj na ravni statističnega ali metodološkega obrtništva.

 13. Pomembno področje filozofije je etika, ki obravnava, kaj je prav (moralno) in kaj ni prav. Filozofija športa (z etiko) torej obravnava, kaj je prav (moralno) in kaj ni prav v športu. Etika v športu naj bi zadevala vse pore športa kot svetovnega kulturnega pojava, od 'rasističnega' ocenjevanja učencev pri šolski športni vzgoji do selekcijskega tekmovalnega športa (v vseh fazah tega izseka) in ne nazadnje do razvpitih 'podjetniških' primerov v funkcionarski in uradniški kasti, ki upravlja s športom. Ob ferpleju na igrišču se pričakuje tudi osebna etika dodiplomskih in podiplomskih diplomantov športoslovja. Filozofija z etiko naj bi izobraževala etično neoporečne področne strokovnjake, ki so zavezani svoji stroki in vedi ter svojega znanja (in neznanja) ne podrejajo ne dvomljivemu zaslužkarstvu ne svojim političnim gospodarjem te ali one barve. Etično podhranjen diplomant, ki je hkrati strankarski vojščak in politični stremuh, lahko naredi, na primer v državni upravi, nepopravljivo škodo športni kulturi.

 ● Iz navedene kratke opredelitve etike v športu ni treba posebej opisovati in poudarjati, čemu se odpoveduje športna alma mater, ki ne skrbi vzorno za svojo področno filozofijo, katere imanentni del je tudi etika.

14. Filozofija s svojimi disciplinami ter delovnimi načeli in metodami je tudi temeljna podlaga kulturnega in ustvarjalnega dialoga. Zato je filozofska izobrazba športoslovcev conditio sine qua non za oblikovanje njihove komunikološke14 kulture. Ker nikoli ne nakladam v tri dni, moram tudi tokrat, žal, svojo misel pojasniti z argumenti. Pisec tega sestavka je bil zaradi argumentiranega(!) filozofiranja o nekaterih strokovnih vprašanjih javno pisno obdolžen, da ''pljuje po vsem, kar je dobro in kar ni'', da ''razpravlja o lanskem snegu'', da s svojim pisanjem ''išče prepire'', da ''išče sovražnike'', da je ''nergač, ki komplicira'', da je ''prepirljivec'', da ima ''nepoštene namene'', da s svojim polemičnim pisanjem ''napada'' osebo, katere stališče problematizira. Konkretna 'napadena' oseba je celo zahtevala od uredništva strokovne revije, da 'prepirljivčevih' polemičnih člankov ne objavlja več. (Da ne bo nesporazuma, dogodek ne zadeva zdajšnjega urednika, 'napadena' oseba pa je že pokojna.) Piscu tega sestavka je bilo tudi očitano, da išče ''problematične besede'' in ''napačno postavljene vejice'', da uprizarja ''črkarsko pravdo'' in ''kadar nima nikogar, s katerim bi se sporekel, si postavi problem in se sam z njim sporeče''. Če bi pisci teh očitkov kdaj slišali za hermenevtiko7, bi vedeli, da 'nergač' vendarle hermenevtično razčlenjuje stališča, ki jih izražajo njihova besedila. 'Lastniki' vseh očitkov v navedkih so bili doktorji znanosti. Eden od doktorjev meni drage gimnastike je celo dokončno preprečil objavo polemičnega prispevka v strokovni reviji, ker je prispevek ocenil za osebno mnenje (!?). (Žal se je to zgodilo pod zdajšnjim urednikom.) Znan je primer, da doktor znanosti pri srečanju umakne pozdravno roko, ker si je podpisani dovolil razmišljati o njegovem strokovnem ravnanju. Pisec tega sestavka je bil tudi že počaščen z obsežnejšo pesnitvijo (v verzih, 15 kitic), v kateri ga magister znanosti posmehljivo in žaljivo zmerja, ker je s 'filozofskim orodjem' problematiziral vsebino pojmov 'olimpijska ideja' in 'olimpijske vrednote'.

 ● Vsi navedeni primeri 'komunikološkega pobalinstva' nazorno kažejo posledice pomanjkljive filozofske/epistemološke izobrazbe. Ločevanje med obravnavama ad rem in ad personam je zmerjavcem neznanka. Najbolj prepričljiv znak filozofske/epistemološke podhranjenosti je uradna 'etična ocena' nekega prispevka, da ni primeren za objavo v strokovnem glasilu, ker gre za osebno mnenje (!?) pisca. Z odklanjanjem filozofije vključno z njenimi disciplinami, načeli in metodami ni mogoče pričakovati višje 'razpravljalske kulture'.

15. Odnosa do filozofije športa na FŠ ni mogoče oceniti brez primerjave aktualnega 'filozofskega' dogajanja doma in v svetu. Zaradi 'rastoče' dolžine tega prispevka je pregled precej skrajšan.
Leta 2004 je bila v Gradcu mednarodna konferenca z naslovom Philosophy with children: Encouraging Philosophy Thinking (Filozofija z otroki: spodbujanje filozofskega mišljenja).
Zato ponekod filozofijo uvajajo že v osnovne šole. V srednjih šolah ima filozofija že od osamosvojitve domovinsko pravico in je tudi maturitetni predmet. Na visokošolski ravni skorajda ni več vede, ki ne bi skrbela za razvoj svoje področne filozofije. Tak razvoj spodbuja tudi UNESCO-va11Deklaracija o filozofiji (Unescovi mednarodni študijski dnevi, Pariz, 1995), v kateri je med drugim zapisano (FNM9): ''Raziskovalne in pedagoške ustanove morajo podpirati spoznavanje filozofskih vpogledov.'' Na ljubljanski filozofski fakulteti študenti poslušajo socialno filozofijo in filozofijo zgodovine, filozofijo narave, filozofijo znanosti, filozofijo duha in analitično filozofijo. Morda še katero. Leta 2009 je bil v Kopru mednarodni kolokvij o filozofiji umetnosti in kulture. S svoje knjižne police lahko vzamem v roke knjige, ki obravnavajo filozofijo znanosti, filozofijo jezika, filozofijo umetnosti, filozofijo kulture, filozofijo tehnike, filozofijo prava, filozofijo prirode, filozofijo prirode in naravoslovja, filozofijo narave, filozofsko antropologijo, uporabno filozofijo, prirodoznanstvo kot filozofija, filozofska istraživanja, filozofijo kot strogo znanost ter filozofijo in spontano filozofijo znanstvenikov. Na seznamu področnih filozofij imam zabeležene še: filozofijo literature, filozofijo glasbe,filozofijo medijev, filozofijo politike, okoljsko filozofijo, filozofijo religije, filozofijo življenja, filozofijo psihologije, filozofijo države, filozofijo eksistence, filozofijo identitete in filozofijo življenja. Zagotovo seznam ni popoln. Očitno gre za trend sodobne znanosti, ki zagovarja stališče o holistični obravnavi slehernega področja družbene stvarnosti.
Na pohodu je tudi filozofija športa. Ta pojem v tujini zasledimo že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Za institucionalni začetek filozofije športa štejemo leto 1972, ko so v Bostonu (ZDA) ustanovili Filozofsko združenje za proučevanje športa. Leto pozneje je bil že organiziran prvi kongres filozofije športa. Danes se združenje imenuje Mednarodna zveza za filozofijo športa (International Association for the Philosophy of Sport). Že od leta 1974 izhaja revija Journal of the Philosophy of Sport. Na prelomu šestdesetih v sedemdeseta leta prejšnjega stoletja je v takratni knjižnici Visoke šole za telesno kulturo že bilo mogoče dobiti knjigo z naslovom Philosophycal Foudations for Physical, Health and Recreation Education. Žal je dragocena knjiga nekje 'poniknila'. Leta 1973 je pri založbi Karl Hofman, Schorndorf, izšla knjiga z naslovom Philosophie des Sports.Nekaj mlajša je Philosophy of Sport (Paragon House, New York, 1990). Od leta 1997 imam na knjižni polici nemško Sportphilosophie (Verlag Hofmann,  Schorndorf), v kateri najdemo poglavja Philosophie der Bewegung, Philosophie des Spiels, Philosophie der sportlichen Leistung, Sprachphilosophie und Sportwisseschaft, Philosophie der Sportwissenschaft, Philosophie in Forschung Philosophischen Anthropologie für die Sportwissenschaft in tako naprej. Kaže, da je filozofija športa priznana športoslovna disciplina na različnih koncih sveta in na različnih jezikovnih področjih.

 ● V luči skrajšanega pregleda aktualnega dogajanja na področju filozofije doma in v svetu se o domačem nenavadnem odnosu do obče filozofije in filozofije športa ponuja kratka, jedrnata ocena: Fakulteta za športoslovje in slovensko športoslovje preprosto ne sledita razvoju. Ignorirata celo priporočila Unesca, čeprav se nekateri giboslovci krčevito oklepajo nekaterih  evropskih zgledov, kadar jim to ustreza.

 Zakaj slovensko športoslovje ne sledi razvoju?

 Strnjen pregled vloge in pomena obče filozofije (vključno z njenimi disciplinami) in  filozofije športa nazorno govori o tem, čemu se športoslovje in njegova alma mater odrekata, če pristojni ne bodo nemudoma ukrepali. Najbrž je res, da vsega naštetega, kar filozofija oziroma filozofija športa lahko dajeta športoslovju, ni mogoče kar takoj zajeti z veliko žlico. Filozofija športa je bila predolgo spregledana, zato rabi čas za svoj razvoj. In rabi zanesenjaka, ki bo področje vneto razvijal. Rabi tudi učinkovito podporo matične alme mater. Žal je Fakulteta za športoslovje z nerazumljivim ravnanjem usodo filozofije nespametno potisnila v negotovo prihodnost; zdi se, da se prizadevanje za razvoj filozofije športa začenja znova. In v pomoč je lahko razmišljanje in zavedanje, zakaj je tako, kot je.

Zagotovo bolonjska reforma pri tem nima nič. S preverjanjem na pristojnem mestu je bilo namreč ugotovljeno, da bolonjska reforma ne predpisuje predmetnikov nacionalnih univerz. Zato je zadrege s filozofijo pripisati zgolj in samo 'domačim' reformatorjem, ki so očitno pod pretvezo bolonjske reforme oklestili 'racionalno znanost'. Toda ZAKAJ? KDO so glavni zaviralci polnokrvnega športoslovja? Razmišljanje o vzrokih je lahko stopnička do 'popravnega izpita'. Spodrsljaj začenja v komisiji za bolonjsko prenovo študija, sledil je senat, ki je zagotovo razpravljal o predlogu komisije in se z njim strinjal ter ga ponudil javni razpravi, nakar je kolektiv demokratično 'požegnal' za filozofijo prikrajšan študijski načrt. Toda ZAKAJ? ZAKAJ!? Pisec tega zapisa lahko o vzrokih le hipotetično razmišlja in ugiba na podlagi 'manifestnih spremenljivk'. O 'latentnih spremenljivkah' se bo moral oglasiti kdo drug, ki je bil 'zraven'. Za neustrezno podporo filozofiji oziroma filozofiji športa v razvoju športoslovja je najbrž več vzrokov. Naj torej razmišljam. Upati je, da me uredništvo revije ne bo prikrajšalo za razmišljanje.

 1. Fakulteto vodi in njen študij reformira generacija, ki ne na dodiplomskem ne na podiplomskem študiju ni imela filozofije. Podiplomski študij, s katerega se večinoma obnavlja pedagoško, raziskovalno in vodilno telo fakultete, ne pozna ne osnov obče filozofije ne filozofije športa. Doktoranti, ki predstavljajo jedro učiteljskega zbora, o vlogi in metodah filozofije ne vedo veliko, hkrati pa je večina podlegla sistemski empirični kineziologizaciji (giboslovizaciji) področja. Nobena skrivnost ni, da smo bili prvi podiplomski študenti domala 'indoktrinirani' z empiričnim giboslovjem. Teoretična spoznavna veja in njena metodologija sta bili zamolčani. Nič drugače se ni dogajalo mlajšim generacijam podiplomskega študija. In težko je pričakovati, da se bo nekdo zavzemal za nekaj, kar ne pozna in ne ceni. Ignoti nulla cupido16.

 2. Kaže, da reformatorji študija na Fakulteti za športoslovje tudi nimajo pregleda nad dogajanjem v svetu, kar je še slabše od študija po pomanjkljivih programih. Študijsko vrzel je namreč mogoče nadoknaditi s podiplomskim zanimanjem za rast in razvoj svoje vede. Od reformatorjev študija, ki nimajo pregleda nad razvojem filozofije športa v svetu, je res težko pričakovati, da se bodo zavzeli za to študijsko in raziskovalno področje.

 3. Polresnice (zgolj empirična plat medalje) so lahko krmišče različnih ideologij in demagogij. Najbolj znana je demagogija o tako imenovanem športnovzgojnem kartonu in ocenjevanju šolske športne vzgoje. S polresnicami je tudi laže obvladovati študente, javnost, različna 'združenja', javno upravo in zakonodajne organe. Najboljše orožje proti polresnicam ter ideološkem in demagoškem obvladovanju področja je holistična (celostna) obravnavadoločenega področja, ki jo lahko zagotavlja filozofija z njenimi disciplinami in nekaterimi drugimi humanističnimi vedami. Zato je s tega zornega kota mogoče računati s tezo, da je polovična, pomanjkljiva, neracionalna, neholistična obravnava športa oziroma športne kulture v interesu nekaterih ideologov in demagogov, ki so ali bi radi 'po svoje' obvladovali področje športa.

 4. Filozofija je kritiška in polemiška disciplina. Je osrednje orodje in orožje kritičnega mišljenja. Nenehno dvomi v stare in nove 'resnice'. S svojim racionalnim orodjem pogosto umirja (relativizira) empirično evforijo. Filozofija je 'strup' za ideologe, demagoge in delne 'znanstvene' resnice posameznih klanov. Empiriki, tehnologi, tehnokrati, ideologi, demagogi in 'parcialni raziskovalci' laže obvladujejo stroko, če je kritično mišljenje oslabljeno ali ni razvito. Zaradi svoje kritiške in polemiške vloge je filozofija za marsikoga lahko nadležna in nezaželena. Zato ob potiskanju filozofije pod preprogo ne gre popolnoma izključiti hipotetične misli, da marsikomu ustreza 'slaba' ali 'ničelna' filozofija.

 5. Vsiljuje se tudi misel, da je slabljenje/zmanjševanje filozofije športa lahko povezano tudi s tako imenovanim 'imperializmom strok' ali morda celo z eksistenčnim reševanjem nekaterih učiteljev, ki nimajo zadostne pedagoške obveznosti. 'Nov, močan' predmet namreč jemlje pedagoške ure drugim predmetom. Pojav je znan iz vseh kurikularnih prenov osnovne in srednje šole, zato je z njim hipotetično mogoče računati tudi na visokošolski stopnji.

 Najbrž mačehovskega odnosa do filozofije športa ni mogoče pripisati zgolj enemu ali drugemu razlogu, zagotovo gre za kombinacijo vseh naštetih z različnimi deleži. Tudi ni nujno, da je vse na zavedni ravni. Magister Vodeb bi znal to bolje razložiti. Le izgovarjanje na bolonjsko reformo je 'prozorna finta'.

 2. DEJANJE: REŠEVANJE … (zapisano 2012)

 Očitno je protestni odhod doktorja filozofije s Fakultete za športoslovje vendarle potrkal na vest nekaterih giboslovcev. Najbrž bi po spodbudnem zagonu res bilo težko opravičiti popoln propad večletnih prizadevanj. Pojavili so se 'gasilci', da vendarle rešijo, kar se rešiti dá. Tudi to je nekaj. In prav je tako! Čeprav se včasih zazdi (misliti najbrž ni greh?), da je bil tak 'projekt' nekaterim pisan na kožo in zato fakulteta ni naredila dovolj (ali ničesar?), da bi doktor filozofije ostal na fakulteti, je vendarle spodbudno, da dolgoletna prizadevanja za oplemenitenje empiričnega športoslovja z 'racionalno znanostjo' vendarle ne bodo zaman. Udejanja se tudi znani srbski rek ''koga nema (ker je odšel, op. S. K.) i bez njega se može''. Katedra za filozofijo je ostala na seznamu kateder. Zaradi univerzitetnih predpisov (in ne zaradi ustrezne izobrazbe in ustreznih referenc) je empirični giboslovec še naprej ostal predstojnik filozofske katedre23. Predmet, ki naj bi obravnaval filozofijo športa, je dobil ime humanistični vidiki športa. Ne glede na to, da je 'novo' ime predmeta očitno pisano na konkretne glave, je po načelu nomen est omen vendarle pravšnje in spodbudno.

 'Novi' predmet so si razdelili trije učitelji fakultete. 'Trojček' sestoji iz zgodovine športa (45 ur predavanj + 15 ur seminarjev), antropološkega vidika športa (45 + 15) in filozofije športa (45 + 15). V resnici sta dodani 'novi' kakovosti le sklopa antropološki vidiki športa (45 + 15) in filozofija športa (45 + 15). Če gre pri antropoloških vidikih športa zafilozofsko antropologijo (in ne za fizično antropologijo), ki je humanistična veda, se končno le obeta uravnovešenje empirične kineziologizacije športa z antropološko/humanistično obravnavo in s tem tudi popravek nekaterih 'empiričnih' odklonov giboslovja. Identiteta zgodovine športa v 'filozofskem oziroma humanističnem trojčku' ni jasna. Zgodovina je resda humanistična veda, ki bi na prvi pogled sodila k 'humanističnemu trojčku', toda zgodovina in filozofija sta vendar samosvoji vedi ter se po vsebini in metodah dela precej razlikujeta. Najbrž je tudi zato na vseh meni znanih kadrovskih šolah zgodovina športa poseben predmet.

 Nekaj dvomov je o kadrovski zasedbi 'učiteljev' filozofije. Diplomant Fakultete za šport s podiplomsko antropološko oziroma humanistično izobrazbo je zagotovo spodbuden začetni nadomestek za 'izgubljenega' doktorja filozofije. 'Filozofske' vrzeli, ki je nastala po odhodu doktorja filozofije, pa prav gotovo ne more verodostojno zakrpati kineziolog (giboslovec) z empirično spoznavno izobrazbo. Formalni habilitacijski obvozi, ki so pogosto pisani tudi na posamezne glave, še niso znak verodostojnosti in kakovosti. Mogoče je takšno krpanje dopustno v osnovni šoli, ne pa na visokošolski stopnji, kjer so potrebne ustrezne tudi dejanske področne reference. Da o drugi in tretji bolonjski stopnji sploh ne govorimo. Glasbeni pedagog težko vodi likovno vzgojo. Učitelj teka na smučeh ne predava o alpskem smučanju. In če me boli zob, ne grem k urologu. Zato se je utemeljeno mogoče spraševati, kako bo 'empirični' doktor giboslovja predaval filozofijo, ki velja za racionalno (neempirično) znanstveno vejo sui generis s posebnimi metodami dela!? Poleg tega v dostopnem slovstvu tudi ni bilo mogoče dobiti referenčnih del s področja, ki ga bo 'učitelj' filozofije športa predaval celo na 2. (magistrski) in 3. (doktorski) bolonjski stopnji. O kakovosti 'filozofije', ki jo predavajo 'nefilozofi', je mogoče utemeljeno dvomiti.

Seveda se postavlja tudi vprašanje, zakaj dvojna kadrovska merila. Za učitelje vseh študijskih predmetov je potrebna ustrezna področna izobrazba z doktoratom znanosti, hkrati pa ta merila ne veljajo za filozofijo. Učitelj košarke na primer, mora imeti doktorat in ustrezna dela s tega področja, da lahko postane 'nosilec predmeta'. Očitno na FŠ za predavanje filozofije to ni potrebno, kar, poleg drugega, kaže na podcenjevanje filozofije športa kot športoslovne znanstvene discipline in teoretične spoznavne veje. Vsiljuje se misel, da gre poleg 'ljubezni do modrosti' (gr. philos + sophia) tudi za tako imenovano 'krpanje ur' oziroma 'eksistenčno' reševanje učiteljev s premajhnim številom pedagoških ur. Težko je razumeti, da tako 'mrcvarijo' športoslovje odgovorni za razvoj fakultete in 'svoje' vede. Seveda je še bolj nenavadno, da institucija najprej investira v izobraževanje filozofa, nato pa mu lahkotno dovoli, da odide. Na srečo so domači 'filozofi' nekaj drobtinic (iz učnih načrtov ni mogoče ugotoviti, koliko) namenili tudi zunanjima gostoma (dr. Hosta, dr. Kreft), ki sta pravzaprav po visokošolskih pravilih de facto in de iure edina pristojna za predavanje filozofije. Seveda ne gre spregledati, da 'odgnani' doktor filozofije z visokošolsko športoslovno izobrazbo zdaj prihaja predavati kot 'gost' (zunanji honorarni sodelavec), čeprav je domače gore list. Težko je razumeti, kakšno neumnost si lahko zakuha neka visokošolska institucija, na kateri naj bi vendarle bila doma modrost. V gospodarstvu podobnim primerom pravijo 'zavožena investicija'. Tudi morebitna 'neučakanost' in 'borbenost' mladega filozofa, ki je odšel s trebuhom za kruhom (po veljavo in naziv), ne opravičuje zmedene kadrovske  strategije vodstva Fakultete za športoslovje. Še enkrat je treba zavrniti tezo, da za doktorja filozofije tako in tako ni bilo dovolj dela za polno pedagoško obveznost (in je po svoje celo prav, da je odšel). Osnovnošolski račun namreč pokaže, da bi pedagoške ure, ki so jih po odhodu doktorja filozofije prevzeli za filozofijo nehabilitirani učitelji, popolnoma zadoščale za polno pedagoško obveznost filozofa z doktoratom.

 Znan pregovor pravi, da je vsaka stvar za nekaj dobra. Mogoče je tudi odhod 'doma zraslega' doktorja filozofije za nekaj dober. Morda je celo prav, da je 'počilo' … Po štirih desetletjih zapostavljanja filozofije kar naenkrat cvete več cvetov. Želeti je le, da ne bi šlo zgolj za 'krpanje' učne obveznosti in 'reševanje službe'. Ekipno reševanje področja z več učitelji bi lahko bila tudi velika prednost, če bi se priložnostni 'ljubitelji modrosti' popolnoma posvetili filozofiji … in tudi kaj objavljali s tega področja. 'Dvoživke' niso dobra naložba. Sam sem bil žrtev takšnega kadrovanja. Kakor koli že, prihodnost bo pokazala, kako se bo gašenje in krpanje razvijalo naprej.

 Treba je priznati, da so predmetniki in oba dostopna študijska načrta bolj spodbudni kot črnogledo uvodno razmišljanje, čeprav se je težko prebiti skozi labirint zapletenega bolonjskega študija. (Mimogrede, skrajni čas bi bil, da FŠ opusti 'bolonjski' ponesrečeni domislek in razumno poenostavi študij.) Po pregledu učnih načrtov se laičnemu zagovorniku filozofije športa zdi, da zapisani cilji, naloge in izbrane teme bolj ali manj kažejo na udejanjanje večjega dela nalog, namenov in učinkov filozofije, ki so navedeni v prvem delu prispevka pod naslovom Čemu se športoslovje odpoveduje, če ostane status quo?Če se bo le kakovostno predavalo tisto, kar je zapisano! Zapisan učni načrt in njegovo kakovostno udejanjanje sta namreč dve stvari. Zlasti če predava filozofijo doktor empiričnega giboslovja. 

 Nekaj vprašanj pa se le vsiljuje ob razgrnjenem študijskem programu 'humanističnega trojčka'. Na enem od pomembnejših sklopov 'trojčka' se ne ve, na primer, kakšna je vloga uradnega naziva 'nosilec predmeta'. Ali nosilec predmeta izvaja (predava) študijski program ali gre zgolj za formalno zadovoljitev zakonodaje, študijski proces pa izvajajo 'neznanci'? Podatek je namreč bistvenega pomena za oceno kakovosti programa. Na 1. stopnji bolonjskega programa se vsiljuje tudi vprašanje, zakaj spodbudni 'humanistični trojček' ni enak na vseh študijskih smereh. Na nekaterih smereh sploh ni več 'trojček'. Ni namreč logično, zakaj na primer na smeri s semantično in logično neustreznim imenom (kineziologija) ni filozofije športa. Če je temeljni namen filozofije razvoj višjih kognitivnih sposobnosti (Pariška deklaracija UNESCA11)), zakaj tega ne privoščimo vsem študentom?

 Nekaj ugank je tudi na 2. (magistrski) stopnji bolonjskega študija, ki naj bi potekal v štirih terminološko in klasifikacijsko dvomljivih smereh. Predstavljena sta študijska programa dveh smeri (smer športna vzgoja in smer management; op. S. K.: zakaj ne menedžment?). Filozofija športa (torej ena tretjina predmeta humanistični vidiki športa) je zapisana zgolj v predmetniku za študij managementa, na smeri športna vzgoja pa v rednem programu ni ničesar iz 'humanističnega trojčka'(!!). Težko je razumeti ta študijski 'sistem'. Prav od diplomantov pedagoške smeri bi pričakovali nekaj več filozofske (antropološke, humanistične, aksiološke, teleološke) izobrazbe. Zlasti v srednji šoli primanjkljaj teh znanj krni neoporečno pedagoško delo ter strokovno in intelektualno nastopanje športnih pedagogov v učiteljski zbornici. Da morajo tudi 'managerji' kaj vedeti o anthroposu (in ne le o upravljavski učinkovitosti in donosnosti), verjetno ni mogoče zanikati.  Da o 'razvoju višjih kognitivnih sposobnostih' diplomantov (po UNESCU) ne govorimo. Menda lahko študenti pedagoške smeri v sklopu izbirnega programa izbirajo posamezne dele 'humanističnega trojčka' iz drugih študijskih programov, kar pomeni, da njihovi osebni presoji(!) prepuščamo 'integracijsko teoretično raven neke vede'(Tine Hribar, 1991) in 'razvoj višjih kognitivnih sposobnosti' (po UNESCU). Nenavadno!

 Tudi na 3. (doktorski) bolonjski stopnji študija, ki poteka v dveh sklopih (družboslovni in naravoslovni), je filozofija le kot izbirni predmet(!) zgolj v enem sklopu – družboslovnem. Kot da si v športoslovju – ne glede na študijski sklop – ne želimo vrhunsko razgledanih strokovnjakov in intelektualcev! Prav na doktorski stopnji, ko so študenti najbolj intelektualno zreli, bi bil smiseln izbran študijski program filozofije z logiko. 'Naravoslovna enostranskost' pa še posebno potrebuje 'družboslovni popravek'. Vsaj toliko logike je potrebno, da prihodnji doktorji znanosti (in verjetni prihodnji visokošolski učitelji) ločijo rodne pojme od podrejenih*.

-------------------------------

* Med cilji učnega načrta iz predmeta humanistični vidiki športa na 1. bolonjski stopnji je med drugim v 6. točki zapisan cilj ''Poznavanje in razumevanje osnovnih filozofskih orodij pri obravnavi strokovnih problemov''. Študenti naj bi torej spoznali osnovna filozofska orodja. Odlično! A hkrati v istem študijskem načrtu preberemo besedne zveze ''različne telesne aktivnosti IN igre''. ''kolesarstvo IN šport'', ''šport IN športna vzgoja'' ter še nekatere. Zdi se, da piscu, ki bo predaval 'filozofska orodja' ni znana 'pojmovna gimnastika', ki šteje za temeljno filozofsko (logiško) in leksikološko orodje. Pisec učnega načrta, ki bi poznal to 'filozofsko orodje', nikoli ne bi zapisal navedenih besednih zvez. Vedel bi namreč, da rodnega pojma in njegovega podrejenega pojma ni dopustno vezati z veznikom IN. 'Igre' so vendar imanentni del pojma 'različne telesne aktivnosti',zato je veznik IN med njima semantično, logično in leksikološko napačen. Tudi 'kolesarstvo' je 'šport' in 'športna vzgoja' je imanentni del (podrejeni pojem) rodnega pojma 'šport', zato veznik IN v obeh primerih (kolesarstvo IN šport, šport IN športna vzgoja) ni dopusten. Celo branjevka brez visokih šol nikoli ne bi zapisala zelenjava (rodni pojem)IN solata (species, podrejeni pojem, del zelenjave). Očitno pisec programa (še) ne pozna osnovnih filozofskih orodij, kamor šteje opredeljevanje pojmov, hierarhija pojmov, odnosi med pojmi, oblikovanje definicij, klasificiranje, sklepanje, izrekanje sodb in tako naprej. In kako naj to nauči študente?

------------------------------

Seveda pa je nevzdržno, da je na doktorski stopnji v družboslovnem(!) sklopu nosilec predmeta filozofija empirični kineziolog (giboslovec) brez formalne družboslovne oziroma humanistične izobrazbe in brez istorodnih referenc.

V študijskih načrtih 'novega' predmeta moti tudi nepotrebno razbohotenje modnega izraza tujega izvora 'kompetence', ki se je šolskem besednjaku prijel med uvajanjem 'bolonjščine'. Uvozniki bolonjske reforme so domnevno imenitni izraz tujega izvora 'papagajsko' sprejeli in 'papagajsko' ga ponavljajo tvorci fakultetnih reform. Angleški izraz competent pomeni having sufficient ability or autority, qualified refers to acquired abilities, kar je v neoporečnem domačem jeziku mogoče zapisati usposobljen oziroma pristojen. Za razmislek naslednji primer: V študijskih programih 'filozofskega trojčka' je zapisano, da bo študij oblikoval dve vrsti 'kompetenc': 'splošne kompetence'in 'predmetnospecifične kompetence'. Pristojni ('kompetentni') lektor mi je oba papagajska 'bolonjska izraza' prečrtal z rdečilomin obe besedni zvezi popravil v splošna znanja in posebna znanja. Komu bi padla krona z glave, če bi se izognil bolonjski papagajščini in zapisal, katera splošna znanja in posebna znanja bodo študenti dobili pri tem predmetu? Res pa je, da je bolj pomembna od jezikovnega snobizma in nesmislov, ki so povezani s pojmom 'kompetence', naslednja misel, ki jo je zapisal dr. Lev Kreft12:  ''To, kar je pri nastanku filozofije športa zanimivo, so pogoji njenega nastanka kot discipline in pogoji, pod katerimi se je morala uveljaviti, da so jo druge, že prej obstoječe discipline filozofije in športnih ved10 (op. S. K.10) priznale in jo začele obravnavati kot enakovredno kolegico.'' Želeti je, da bi se besede L. Krefta pozlatile in veljale tudi na ljubljanski športni alma mater. Prihodnost bo pokazala, kako se bo 'krpanje' učnih obveznosti razvijalo naprej. Je pa škoda, da smo šele v zadnjih letih izvedeli, da je dr. Kreft tudi filozof športa.

 Namesto sklepa – napotek za branje prispevka

Glede na to, da ima pisec tega sestavka na instituciji, ki izdaja to glasilo, nekaj slabih izkušenj s spoštovanjem osebnega mnenja kot spoznavne metode ter spoštovanjem ustavne in človekove pravice do svobode izražanja, ne bo odveč, če preventivno, za strpno branje tega prispevka zapišem nekaj opomb.

 

1. Pisec se ne šteje za filozofa, ampak le za ljubitelja te vede. Zapisana stališča temeljijo na lastni študijski izkušnji, ko je bila tako na dodiplomskem kot podiplomskem študiju filozofija prikrivana. Zato je pisec šele v zadnji tretjini svojega poklicnega delovanja začel odkrivati pomen in vlogo filozofije z vsemi njenimi disciplinami.

2. Vprašanje obče filozofije in filozofije športa na FŠ me niti najmanj ne zanima ad personam, ampak zgolj ad rem, ker sem bil sam 'žrtev' zatajevanja tega področja. Nomina sunt odiosa21, je eno temeljnih načel strokovnega ali znanstvenega eseja. In še sporočilo tistim, ki so me že javno obtožili, da s pisanjem ''iščem prepire'', da ''iščem sovražnike'', da imam ''nepoštene namene'' in podobno: Amicus Plato, sed magis amica veritas15.

3. Eno temeljnih komunikoloških načel pri pisanju esejev je, da je treba ločiti dejstva in mnenja. Dejstva so, kakršna pač so, mnenje o njih (razlaganje dejstev in komentiranje, hipotetično razmišljanje, domnevanje, sklepanje) pa je svobodno, ker je plod individualnega uma. O istem dejstvu je lahko več mnenj, več pogledov z različnih zornih kotov. Čim več je mnenj o nekih dejstvih, bolje so ta osvetljena. Zato so različna mnenja dragocena metoda za iskanje Resnice. In moje mnenje v tem zapisu je le eno od mnenj. Glede na povedano, mnenje torej ni verbalni delikt in 'futer' za razne etične komisije.

 4. Seveda so zapisana stališča s komentarjem osebno mnenje. Osebno mnenje tudi ni znanost, lahko pa je osebno strokovno stališče, ki velja za eno od spoznavnih metod in odpira razpravo. Seveda mora biti objavljeno. Če ni objavljeno, je diskurz zatrt. Javno izražanje osebnega mnenja pa je tudi temeljna človekova in ustavna pravica. Sankcioniranje osebnih mnenj, kar si je nekoč že dovolila tako imenovana etična komisija na FŠ, spada v arzenal pokopane družbene ureditve.

5. Svojih mnenj ne zavijam v celofan, da bi bil všečen, ampak jih ubesedim tako, kot prihajajo. Skrbno se izogibam le žalitev. Ne kalkuliram in ne nabiram nobenih točk ne na zasebni, ne na klanski, ne na politični, ne na pridobitni ravni. Pišem kot pišem. Gre pač za individualni slog pisanja, ki ga je mogoče razumeti tudi z Gaussovo krivuljo, ki ponazarja normalnost procesov, pojavov in odnosov. In vsak individualni slog je znak identitete določene osebe. Nerazumevanje tega dejstva in stigmatiziranje identitetnih posebnosti posameznika je metoda neizobraženih, nehumanih in tiranskih družb ter posameznikov.

 OPOMBE

 1Športoslovje. Že vrsto let dokazujem, da je ime institucije 'fakulteta za šport' nelogično in skoraj v posmeh instituciji. Fakulteta ne goji športa, ampak proučuje šport. In po logiki stvari praviloma vse vede dobijo ime po področju, ki ga proučujejo. Veda, ki proučuje šport v vsej njegovi neenovitosti, je torej športoslovje (če je to kineziologom/giboslovcem všeč ali ne). In po logiki stvari fakultete praviloma dobijo ime po svoji vedi. Fakulteta, ki goji športoslovje, je torej fakulteta za športoslovje. Čeprav to ni uradno ime institucije, si bo pisec dovolil ostati zvest logiki (ki je po definiciji veda o pravilnem mišljenju) in ga kljub temu uporabljal. Pregovor pravi: ''Gluhim je treba večkrat in bolj na glas nekaj povedati''.

2Pediček Franc (1970): Pogledi na telesno vzgojo, šport in rekreacijo. Mladinska knjiga, Ljubljana.

3Epistemologijja, teorija o znanosti, njenih metodah dela in sistematiki; filozofija znanstvene spoznavne dejavnosti, znanost o znanstvenem spoznanju.

4Filozofska antropologija, filozofska disciplina, ki se ukvarja s problematiko osmišljanja človeka, njegove narave, njegovega položaja v svetu in podobno.

5Aksiologija, nauk, veda o vrednotah.

6Teleologija, nauk o končnih smotrih, namenih v naravi in družbi ter končnih smotrih človekovega delovanja; proučevanje smotrnosti človekovega početja za njegovo prihodnost, za naravo in družbo.   

7Hermenevtika, analitično razlaganje, tolmačenje in pojasnjevanje besedil in posameznih besed s pomočjo semantike in logike.

8Logika, veda, ki proučuje oblike pravilnega mišljenja, pravilnega opredeljevanja pojmov, pravilnega sklepanja in dokazovanja; kot orodje filozofije je teorija dokazovanja.

9FNM, Filozofija na maturi; glasilo za učitelje filozofije, dijake in študente, 1996, št. 2 in 1998, št. 3-4. Državni izpitni center, Ljubljana.

10Z množinsko obliko pojma športne vede se ni mogoče strinjati. Koliko športnih ved (mn.) pa imamo?   Znanost (raven občega) se deli na vede (raven posebnega), te pa na svoje znanstvene discipline (raven posameznega). Športoslovje je (ena sama) športna veda, psihologija športa, kineziologija športa, pedagogika športa, filozofija športa, kineziologija športa itn. pa so športoslovne discipline. 

11UNESCO, United Nations Educational Scientific and Cultural Organization, organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo. Na Unescovih mednarodnih študijskih dnevih v Parizu (1995) je bila sprejeta Deklaracija o filozofiji (glej FNM).

12 Kreft Lev (2011): Levi horog, filozofija športa v osmih esejih. Založba Sophia, Ljubljana.

13Kreft Lev (2002): Kako s filozofijo športa. Šport, revija za teoretična in praktična vprašanja športa, št. 1. Fakulteta za šport, Ljubljana.

14 Komunikologija, veda, ki proučuje in uči smiselno, smotrno in etično posredovanje in izmenjavanje informacij, mnenj, stališč in komentarjev, zlasti v javnih občilih.

15 Amicus Plato, sed magis amica veritas – Platon mi je prijatelj, še večja prijateljica pa mi je resnica (izrek in opravičilo Aristotela, ker je imel drugačno mnenje od 'prijatelja' Platona).

16 Ignoti nulla cupido, česar človek ne pozna, tega si ne želi.

17 Resnica je ena temeljnih filozofskih kategorij. Navadno jo v filozofskih besedilih pišejo z veliko začetnico. Resnica kot filozofski pojem pomeni ujemanje neke sodbe z objektivno stvarnostjo. Pomeni skladnost nekega spoznanja z bistvom pojava, procesa ali odnosa, na katerega se spoznanje nanaša. Resnica kot filozofski pojem, tudi ni statična kategorija, ampak dialektična. Filozofija namreč ne priznava absolutne, dokončne resnice. Nova spoznanja namreč lahko včerajšnjo resnico zanikajo ali dopolnijo. Včerajšnja resnica je današnja laž in današnja resnica je jutrišnja laž. Absolutno resnico zagovarjajo nevedneži in dogmatiki. Prvi zato, ker so pač nevedneži, drugi zato, da bi uveljavili svoje 'zasebno' stališče.

18 Ideologija jesistem misli in nazorov, ki imajo vpliv na oblikovanje in udejanjanje družbenih zadev. Načelno ima pojem ideologija lahko negativen ali pozitiven vrednotni predznak, čedalje bolj pogosto pa je izraz uporabljen v negativnem smislu, kot izkrivljen, lažen, sprevržen, odtujen, apriorističen miselni sistem ali nazor, ki nima strokovne oziroma znanstvene podlage in je v službi dvomljivih interesov te ali one ožje ali širše družbene skupine. Ideologija v slabšalnem pomenu je torej znak za napačno, zaslepljeno zavest, ki pa jo ideologi  največkrat zavedno udejanjajo zaradi različnih interesov.

19 Demagogija, sleparjenje, zapeljevanje.

20 Avgijev hlev, v starogrški mitologiji strašno zanemarjeni hlev kralja Avgija; očistil ga je junak Herakles tako, da je skozenj napeljal reko.

21Nomina sunt odiosa, imen ne omenjamo, niso pomembna.

22 A – filozofija, B – funkcija filozofije, C – Fakulteta za športoslovje: Če C zanemarja/odklanja A, sklep ne more biti drugačen kot da C odklanja/zanemarja tisto, kar je funkcija filozofije (B).

23 Podatek o predstojniku katedre za filozofijo in 'učitelju' filozofije je preverjen 5. decembra 2012 na uradnem fakultetnem spletnem portalu.

24 Razprava temelji na uradnem spletnem portalu FŠ in tam objavljenih predmetnikih in študijskih načrtih za študijsko leto 2012/13.

 

DEL UPORABLJENEGA SLOVSTVA

  • Bošnjak B. (1985): Filozofija (Uvod u filozofsko mišljenje i rječnik). Naprijed, Zagreb.
  • Hribar T. (1991): Teorija znanosti in organizacija raziskovanja. FSPN, Ljubljana.
  • Jerman F. (1978): Iz filozofije znanosti. Mladinska knjiga, Ljubljana
  • Jerman F. (1989): Filozofija. Državna založba Slovenije, Ljubljana.
  • Kuhn T. (1998): Struktura znanstvenih revolucij. Krtina, Ljubljana.
  • Miščević N. (1999): S čim se ukvarja analitična filozofija? Delo, 27. september.
  • Nagel T. (1995): Za kaj sploh gre. Republiški izpitni center, Ljubljana.
  • Pediček F. (1970): Pogledi na telesno vzgojo, šport in rekreacijo. Mladinska knjiga, Ljubljana.
  • Pediček F. (1992: Pedagogika danes. Založba Obzorja Maribor.
  • Sruk V. (1995): Leksikon Cankarjeve založbe – Filozofija. Cankarjeva založba, Ljubljana
  • Strnad J. (1986): Etude v filozofiji znanosti. Anthropos št. 1 – 2  in 5 – 6.
  • Trstenjak A. (1996): Zgodovina filozofije. Inštitut Antona Trstenjaka, Ljubljana.
  • Ule A. (1986): Od filozofije k znanosti in nazaj. Državna založba Slovenije, Ljubljana.
  • Ule A. (1992): Sodobne teorije znanosti. Znanstveno in publicistično središče, Ljubljana.
  • Ule A. (2001): Logos spoznanja. Znanstveno in publicistično središče, Ljubljana.
  • Urbančič I. (2000): Moč in oblast. Nova revija, Ljubljana.
  • Več avtorjev (1982): Filozofija v znanosti. DDU Univerzum, Ljubljana.

 

Iskanje

Kontakt

Zveza društev športnih pedagogov Slovenije 
Cesta v mestni log 46
1000 Ljubljana
SLOVENIJA

GSM:   041 413 322
URL:   www.zdsps.si
e-mail:   Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.  

Ta stran uporablja piškotke. Z nadaljevanjem brskanja po tej strani, brez spremembe pri nastavitvah vaših piškotkov, se strinjate z našimi pravili uporabe piškotkov. Zakonodaja lastnikom spletnih strani nalaga, da morajo svoje obiskovalce informirati o piškotkih, ki jih uporablja njihova spletna stran, za uporabo piškotkov pa potrebujejo privoljenje vsakega obiskovalca. Pravila za piškotke..

  Sprejmete piškotke iz te spletne strani?
EU Cookie Directive